O PSIHOTERAPIJI

V psihoterapiji damo veliko pomembnost odnosu med klientom in terapevtom, ki je v prvi vrsti zaupen, podporen in čuteč. Psihodinamski psihoterapevti smo v terapevtskem prostoru vedno empatični in klientu enakovredeni. Zavzamemo aktivno interakcijsko vlogo, ko posegamo v odnosno polje med nami in klientom, ter se nanjga odzivamo. Odnos se odvija v hermetično zaprtem prostoru, kar pomeni, da vse odprte prijetne kot tudi težke teme, ostanejo zaupne, saj smo zavezani k etičnem ravnanju in molčečnosti. Po vzpostavitvi varnega prostora in odnosa se lahko ljudje namreč zares odpremo na zavestni kognitivni, telesni, nezavedni in spiritualni ravni. Skozi zaporedna tedenska srečanja nam postaja jasnejši vzrok “sile”, ki nas je pripeljala do psihoterapije. Hkrati se učimo funkcionalnega načina procesiranja čustev, slišati začnemo sporočila svojega telesa in lupimo lupine, ki nas zadržujejo pri tem, da bi resnično živeli lastno življenje po svoji volji.

Psihodinamska psihoterapija ali po predhodnem nazivu "globinska psihoterapija" je psihoanalitično utemeljena in telesno usmejena psihoterapija. Poleg tradicionalnega načina dela (govor) uporabljamo tudi različne telesne, ustvarjalne, gibalne, psihodramske in druge tehnike, ki prihajajo predvsem iz humanističnih pristopov (integrativne psihoterapije, geštalt terapije idr.).

Po naukih analitičnega razumevanja nastanka in obravnave motenj, skozi proces obravnavamo nezavedne dinamike in strukture iz katerih izvirajo aktualne težave posameznika. To se počne preko ozaveščanja, predelavo nezavednih konfliktnih vsebin, spreminjanju nefunkcionalnih delov strukture osebnosti, kognitivnimi in čustvenimi uvidi, ponotranjanjem pozitivne odnosne izkušnje s terapevtom in integracijo.

Uporaba tehnik za delo s telesom največkrat nastopi v primerih, ko so pri posamezniku zapleti nastali v zgodnjem razvoju, pred tretjim letom starosti, torej v zgodnji preverbalni fazi. Telo si zapomni čustvena in mentalna stanja zgodnjih potlačenih vsebin do katerih včasih verbalno nimamo dostopa. Ob soglasju klienta lahko pri delu s telesom (z ali brez dotika) direktno dostopamo do preverbalnih vsebin, klient pa svoje telesne senzacije, občutke in misli skupaj s psihoterapevtom vedno verbalizira in kognitivno integrira.

TRANSFORMACIJA NOČNEGA METULJA

Razmišljujoč o tem, kako naj psihoterapijo predstavim ljudem, ki se še niso podali na to pot, mi skozi okno zvečer prileti nočni metulj. Instinktivno se zagna v luč na stropu moje sobe. V tem mi klikne! Točno to simboliko lahko uporabim, za razlago tega, kako jaz vidim ljudi, ki si želijo pomagati.

Plemena ameriških domorodcev so nočnim metuljem pripisali simboliko preporoda in preobrazbe. Duhovni nauk teh nočnih bitij, ki zaživijo ponoči so Indijanskemu plemenu Blackfoot predstavljali spanje, sanje in duše mrtvih. Verjeli so, da ti predstavljajo učitelje in vodiče naših potlačenih senčnih delov sebe in odtujenosti od naše divje narave, ki v sebi nosi naše največje bogastvo. Učijo nas integracije teme in svetlobe v naša življenja. Šele po združitvi obeh delov lahko avtentično izražamo naš smisel in namen.

Nočni metulj je na vseživljenski misiji iskanja luči in toplote. Iz teme - zamegljenega uma, senc nezavednega, nepoznavanja sebe, iz bolečin in trpljenja neumorno in instinktivno gravitira proti tistemu, kar svetlo gori, kar oddaja toplino in ljubezen. To zavesno ali nezavedno počnemo ljudje v življenju, najpogosteje v odnosih z našimi bližnjimi - iščemo napredek in rešitve, da bi v večjem miru sobivali v družbi. Preko osvetljevanja vzrokov doživljenih neželenih simtomov ponovno najdemo stik s sabo in tem kar dušo dela živo v svoji pristni naravi. Takrat lahko ponovno osvobojeno, v skladu s svojimi željami, potrebami in sanjami zaplešemo okrog tistega toplega ognja.

(Nočni) metulj poleti, ko zaključi s svojim razvojnim procesom v kokonu. Spremeni se iz tal plazajoče gosenice v bitje s krili. Na uspeh tega transformativnega procesa sigurno vpliva okolje in nutrienti kokona - enako kot pri nas. Najverjeteje smo že slišali, da je dogajanje v času otroštva človeka izjemnega pomena za zdrav razvoj posameznika. Otroci do sedmega leta zgolj čutijo. Čustveno nabite izkušnje se shranijo v podzavesti in gradijo posameznikov temelj ali matrico na kateri raste njegova osebnost. Naše nezavedno upravlja s približno 90 odstotki naše življenske poti. Tudi tiste odločitve za katere mislimo, da smo jih sprejeli sami, se lahko zahvalimo našemu nezavednemu, ki nam naproti prinaša izkušnje v namen razrešitve bolečih aspektov v našem nezavednem. Težave lahko nastanejo, če so bile vsebine v našem zgodnjem otroštvu tako nepodporne naši rasti, da nam sedaj sprožajo alarme skozi razne simptome kot so vedenjske težave, depresijo, anksioznost, samomorilne misli, razne fobije, nefunkcionalne oodnose, razne telesne bolezni, panične napade, občutke osamljenosti, osebnostne in druge motnje. Potrebno se je ustaviti, zapreti nazaj v svoj kokon in pogledati kaj kliče po naši pozornosti. Psihoterapija podpira ta proces v varnem in sočutnem terapevtskem odnosu, ki omogoča čuječe poslavljanje od starega (vzorcev, odnosov in delov sebe) in sočasno gradi nove temelje s pomočjo sprejemanja vsega kar čutimo, uporabe lastnih virov moči in na novo pridobljene perspektive za življenje. Ta proces zna biti za marsikoga naporen, a je večini bolje “umreti” enkrat za prav, kot pa vsak dan po malo. Smrt je težka, a vsaki sledi novo rojstvo.

Cilj osebnostne rasti je integrirati kolikor le lahko delov sebe v koherentno fluidno celoto, pomeni sprejeti in predelati tako senčne kot svetle dele sebe.

“Nobeno drevo, kot pravijo, ne more zrasti v nebesa, če njegove korenine ne sežejo do pekla.” Carl Gustav Jung